Drugi dan: Protest.

Danes sem bila na svojem prvem protestnem shodu. (In ne, res ne znam začet normalno ….)

Protesti, takšni ali drugačni, so v naši ljubi Sloveniji že skorajda nacionalni hobi. Bolj ali manj to zgleda kot kopica ljudi, jeznih na svojega soseda, gonečo se mačko ali ženo s pms-om, ki se združijo v svoji jezi in se namesto nad psa zderejo nad Janšo. Ok, priznam, ni ravno rožica. Prej trn. Ampak bolj kot vse ostalo je trn v peti tistim, ki bi radi vstali namesto njega. Tihi vzpon, ki ga kujejo “novi” politiki v ozadju. Ampak naj vam povem to – spremembe v naši politiki ne bo, dokler se ne spremeni mišljenje prav vsakega posameznika. Slovenci se kažemo v mednarodnih lučeh kot izjemno naiven narod, narod, ki poje vse, kar jim nekdo proda, če je zavito v “vlada je hudobna in vas ne mara”. In dejansko taki tudi smo. Rečejo sindikati, da nekaj ni dobro za nas, in ljudje to kupijo kot raztegnjen pulover na razprodaji. Nobenega osebnega stališča, nobenega poglabljanja v zadeve. Slišano, kupljeno, zužito in ponotranjeno. Nihče ne uporablja več nobene kritike, notranjega vpogleda in navsezadnje samorefleksije. Tako ostaja narod poln individuumov, ki kot ovce sledijo neki liniji, po kateri se sami sebi zdijo, da so kritični, da jim uspeva videt vlago in politiko na nek drugačen način, da oni se pa spoznajo na to, ker se borijo proti temu. Pa ljubčki moji zlati, a ste kadarkoli zares vedeli, proti čemu se borite? Janša je predlagal spremembo zakonodaje, po kateri bi imeli mi možnost spodnesti stolček dobesedno vsakemu politiku. In kaj smo storili, vrli protestniki? Zdrli smo se na njega in ga nismo poslušali niti besedice. Dal nam je tisto, kar smo hoteli, možnost odločanja, izbire in uničenja, pa smo ga spljuvali. Kot da bi se otrok drl, naj mu da nekdo čokolado, mu mami ponudi Milko, tamali pa še kar v joku, da hoče čokolado. Kakšno čokolado najnam še da, ljubi moji? A bomo res zbirali, kakšne znamke naj bo, v takšni krizi, kot smo? Na vrat na nos tiščimo v upor zgolj z namenom upiranja. Jočemo, kako bodo geji posvojevali otroke, čeprav to ni spisano v predlogu zakona, se za glavo držimo o malem delu, čeprav ni tako slaba stvar, in se na vse pretege branimo pokojninske reforme, čeprav ni denarja za pokojnine? Ne pravim zdaj, da ukinimo vse državne izdatke. Zgolj to, da se da na vsakem mestu malce prihranit, vsepovsod obstajajo rezerve. Res pa je, da je preveč državnih financ šlo v žepe pohlepnih posameznikov. Vendar ob tem dejstvu se sprašujem – nas res moti to, da so si vzeli denar, ker to ni pravično, legalno in legitimno, ali nas moti zgolj dejstvo, da ta denar ni romal v naše žepe? Čedalje bolj se mi namreč zdi, da so tudi protesti posledica slovenskega nacionalnega športa – zavisti.

Pozdrav in nasmeh (tega nikoli ne zmanjka), Rdeča

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s