Dan 4 ali kako dneva 3 ni bilo.

Moja nerednost pri projektih je že skoraj očarljiva. Povsod mi uspe priti do števila dve redno, potem pa nekako zgrešim trojko, potem pa vse ostale številke prihajajo dokaj naključno naprej. No, da smo si na jasnem – tukaj ne gre za tak projekt, kjer bi si zadala nalogo, da pišem vsak dan. Tukaj bi se naj pisalo dvakrat tedensko (lahko tudi večkrat, ampak dvakrat je moj minimum). Tako da ja. Tako to je.

Današnji blog bo zopet malce bolj osebne narave. Nekako nimam nobene družbene kritike v glavi, ker mi je slučajno vse prelepo, da bi kaj še kritizirala. Novozapadli sneg je v meni namreč obudil občutke otroške sreče, tiste iskrene, ki je tako zelo drugačna od sreče, ki jo doživljam kot (bolj ali manj) odrasla oseba. Tista vrsta sreče, saj veste, ki je na trenutke popolnoma neracionalna, nelogična, “kar tako”. Tista vrsta sreče, ko nasmeha in navdušenja ne moreš skriti. Ko skačeš po sobi od samega veselja in si na ves glas prepevaš božične pesmi. In danes je bila ta sreča še toliko večja, ker sem imela ob sebi cel kup ljudi, ki so se veselili z mano. Kar ne morem verjeti, da se nas je zbralo pet snežnih entuzijastov, ki smo okupirali hrib za našo hišo in ga za en dan spremenili v mini Roglo ali kaj podobnega. Pa ne za smuči, niti ne za sanke. Lepo, “po domače”, za vreče. Ja, sedeli smo na navadnih plastičnih vrečah in se spuščali po hribu navzdol. Neverjetno, kako zabavna je lahko taka mala stvar. Kar naenkrat sem bila zopet v vrtcu, brez kolokvijev v glavi, brez ljubezenskih komplikacij, brez Janše in Pahorja. Samo jaz in ljudje, ki jih imam na svetu najraje. In bilo nam je lepo.

Najlepše tudi tebi, nasmeh, Rdeča

Advertisements

Drugi dan: Protest.

Danes sem bila na svojem prvem protestnem shodu. (In ne, res ne znam začet normalno ….)

Protesti, takšni ali drugačni, so v naši ljubi Sloveniji že skorajda nacionalni hobi. Bolj ali manj to zgleda kot kopica ljudi, jeznih na svojega soseda, gonečo se mačko ali ženo s pms-om, ki se združijo v svoji jezi in se namesto nad psa zderejo nad Janšo. Ok, priznam, ni ravno rožica. Prej trn. Ampak bolj kot vse ostalo je trn v peti tistim, ki bi radi vstali namesto njega. Tihi vzpon, ki ga kujejo “novi” politiki v ozadju. Ampak naj vam povem to – spremembe v naši politiki ne bo, dokler se ne spremeni mišljenje prav vsakega posameznika. Slovenci se kažemo v mednarodnih lučeh kot izjemno naiven narod, narod, ki poje vse, kar jim nekdo proda, če je zavito v “vlada je hudobna in vas ne mara”. In dejansko taki tudi smo. Rečejo sindikati, da nekaj ni dobro za nas, in ljudje to kupijo kot raztegnjen pulover na razprodaji. Nobenega osebnega stališča, nobenega poglabljanja v zadeve. Slišano, kupljeno, zužito in ponotranjeno. Nihče ne uporablja več nobene kritike, notranjega vpogleda in navsezadnje samorefleksije. Tako ostaja narod poln individuumov, ki kot ovce sledijo neki liniji, po kateri se sami sebi zdijo, da so kritični, da jim uspeva videt vlago in politiko na nek drugačen način, da oni se pa spoznajo na to, ker se borijo proti temu. Pa ljubčki moji zlati, a ste kadarkoli zares vedeli, proti čemu se borite? Janša je predlagal spremembo zakonodaje, po kateri bi imeli mi možnost spodnesti stolček dobesedno vsakemu politiku. In kaj smo storili, vrli protestniki? Zdrli smo se na njega in ga nismo poslušali niti besedice. Dal nam je tisto, kar smo hoteli, možnost odločanja, izbire in uničenja, pa smo ga spljuvali. Kot da bi se otrok drl, naj mu da nekdo čokolado, mu mami ponudi Milko, tamali pa še kar v joku, da hoče čokolado. Kakšno čokolado najnam še da, ljubi moji? A bomo res zbirali, kakšne znamke naj bo, v takšni krizi, kot smo? Na vrat na nos tiščimo v upor zgolj z namenom upiranja. Jočemo, kako bodo geji posvojevali otroke, čeprav to ni spisano v predlogu zakona, se za glavo držimo o malem delu, čeprav ni tako slaba stvar, in se na vse pretege branimo pokojninske reforme, čeprav ni denarja za pokojnine? Ne pravim zdaj, da ukinimo vse državne izdatke. Zgolj to, da se da na vsakem mestu malce prihranit, vsepovsod obstajajo rezerve. Res pa je, da je preveč državnih financ šlo v žepe pohlepnih posameznikov. Vendar ob tem dejstvu se sprašujem – nas res moti to, da so si vzeli denar, ker to ni pravično, legalno in legitimno, ali nas moti zgolj dejstvo, da ta denar ni romal v naše žepe? Čedalje bolj se mi namreč zdi, da so tudi protesti posledica slovenskega nacionalnega športa – zavisti.

Pozdrav in nasmeh (tega nikoli ne zmanjka), Rdeča

Prvi dan: Dejansko ni prvi.

Pozdravljeni!

Ste na prvi strani bloga, ki dejansko še nima resnično postavljene smeri. V nekem čudnem naklučju je namreč pisanje bloga prišlo med moje prednovoletne zaobljube (ker novoletne ne uspejo. Nikoli.), tako da sem zdaj tu, med vami, bloggerji. Spet. (Po N neuspelih blogih upam, da bo temu uspelo zdržati kaj dlje.)

Ok, začnimo s petimi dejstvi o meni (kradem idejo, ja, vem. Če je pa dobra.):

  1. Sem đinđer. Lepa slovenska beseda najverjetneje še ne obstaja, ingver pa tudi ne bi bila (čeprav gotovo je kak afrodiziak). Ponosno torej lahko rečem, da sem đinđer. Moja barva las je oranžna (oz. kolikor oranžni pač so lahko lasje), moja polt je svetla (sicer ne belobela, ampak zgolj dovolj svetla, da ne obstaja puder v Sloveniji, ki ne bi bil pretemen), moje pege so številčne. Najverjetneje se ne bi zlagala, če bi rekla, da je rdečelastvo eno izmed glavnih stvari, ki me definira. Večina ljudi, ki pride kadarkoli do mene, pride predvsem zaradi tega. Velik del mojega humorja je na temo đinđerstva. Prepozna se me po oranžnih laseh. In predvidevam, da bi brez njih bila še malenkost manj pogumna. Čeprav že tako nisem kaj preveč.
  2. Sem fizičarka oz. bodoča profesorica fizike. Kot da že dejstvo, da spadam s svojo barvo las med 2% celotne populacije, ni dovolj za unikatnost, si zberem še eno od profesij, kjer res manjka ženskega spola. Čeprav dvomim, da večina fizikov to sploh opazi. Je pa res, da tudi med fiziki/fizičarkami rahlo izstopam, ker sem po srcu tudi družboslovka in sanjam o vzporednem študiju sociologije. Fun.
  3. Strah me je skorajda vseh živali. Mislim, ne bom začela kričat in skakat na streho, če pride mravlja do mene, ampak praktično vse živali v meni zbujajo neko mero nelagodja. Še miroljubne ribice so mi super zgolj za gledat, za plavat med njimi ali jih prestavljat iz enega akvarija v drugega pa nekako raje ne. V moji glavi bi me še zajec ugriznil. Močno. Do smrti.
  4. Obožujem socialna omrežja. Moje misli zadnje čase delajo v twitih, moje oči pa v instagramu. Note: Instagrama še v življenju nisem uporabila, twitam pa tudi dokaj redko. Krivec je moj telefon, ki mi ne dopušča ne enega in ne drugega.
  5. Obožujem umetnost. Kakršnokoli. Obožujem branje knjig (trenutno zopet prebiram Hobbita, da ponovim pred novim filmom), gledanje filmov (ampak ne komedij in grozljivk, ker ciljajo zgolj na smeh/grozo, jaz pa hočem po filmu ponavadi še imet o čem za twitat/razmišljat), slikanje (čeprav slikam zelo poredko, je to ena izmed stvari, ki so mi fascinantne), glasbo (klišejsko: glasba je moje življenje), poezijo (nekaj časa sem tudi sama pesnila) in predvsem fotografijo (imam se za nekega kvazifotografa in včasih mi celo uspeva. Včasih.). Zdaj pa očitno začenjam še blogat.

To bi bilo to za dan 1, ki v resnici ni dan 1 (ker je mojih blogpostov bilo že veliko). Upam, da bo moj naslednji post kaj bolj družbenokritičen (ali karkoli podobnega). Predvsem pa da bo z manj oklepaji.

Nasmeh, Rdeča